ZAVEST ČLOVEKA

Človeštvo potrebuje Notranjo pot bolj kot kdaj prej. Zdaj, ko se kolo časa vrti čedalje bolj mrzlično, ko odkritja prehitevajo drug drugega, ko je narava okužena, ko postaja ozračje čedalje tanjše, ko neenakost in težnja po moči vodita do napetosti, ki prinašajo nesrečo, ko tehnika bolj obvladuje človeka kot on njo, posameznika premetava po oceanu sveta in neutrudno teži k vedno novim ciljem. Z razumom in intelektom se trudi, da bi našel pot do uresničitve teh ciljev in pogosto si poskuša z vsemi sredstvi osvojiti in zagotoviti mesto v tem svetu. Muči se in si prizadeva obvladati ter urediti svoje življenje kar se da udobno in doseči srečo, za katero misli, da jo lahko najde le v „zunanjem“ svetu.

Človekova zavest je omejena in se usmerja le v materialno, v zemeljsko bivanje, ki ga dojema in vidi kot edino realnost. Kdor se v večji meri enači z materialno bitjo, mora vedno znova doživljati omejenost te resničnosti. Izpolnitev, ki jo ponuja „zunanji“ svet je navidezna. Počitek in premor sta le kratkotrajna, nadlog in težav, gonje in truda je brez konca.

Človek ne bo v zunanjem nikoli našel tistega po čemer hrepeni in v to kar globoko v sebi upa: globok notranji mir, varnost, čista ljubezen. Miru, polnega sozvočja, enosti in ljubezni, še nikoli ni bilo moč doseči s prizadevanji za svetovljanstvo, z napori in gonjo.

Zavest naše resnične biti je zasuta s samoljubjem in materializmom, zazidana s trdim in grobim nihanjem tega sveta in spodriva jo absolutna zahteva človekovega razuma, da moramo vse dojeti in razumeti.

Da b lahko stopali po Notranji poti moramo najprej doumeti kdo pravzaprav smo. Vsakkdo večkrat dobi možnost, da to spozna, npr.: ob težki bolezni, ob udarcu usode ali dogodkih, ki spodbujajo k razmišljanju in k ozaveščanju samega sebe. Prebudimo se v zavedanju svoje prave podobe. Sprejmite dar milosti, odprite moči vseobesgajočega življenja in stopajte po Notranji poti. To pomeni s samospoznavanjem, odpuščanjem in uresničevanjem večnih zakonov. Drugače povedano: da postopno odstranjujemo naše ovoje, težo, temo – nizi jaz, da bo lahko naša notranja luč svetila od znotraj navzven in ne obratno.

Naša naloga na notranji poti je da spoznamo svoj jaz v svojih občutkih, mišljenju, govorjenju in delovanju. Kajti samo to kar smo spoznali lahko obžalujemo in nato predamo vsemogočni moči v nas, da spremeni. Tako se korak za korakom osvobajamo vsega nizkega. Svetloba, h kateri težimo, se lahko tako v večji meri naseli v nas. Postopoma se naše bitje očiščuje in naše mišljenje se plemeniti, bližamo se svojemu izvoru, resnični biti v nas.

Kjer je bila prej nevoščljivost, sovraštvo, jeza, ošabnost in samoljubje tja se naselijo zdaj krotkost, potrpežljivost, strpnost in plemenitost. Kjer so prej našo zavest obremenjevali slabost, neodločnost, razdvojenost in strah se zdaj razcveta vedrina, mirnost, zaupanje, neustrašnost in prava moč, ki jo napaja naša notranja luč. Mlačnost in lenost, zavrtost in utesnjenost se umaknejo, prebudimo se. To je čudovita pot. Vendar po tej poti uspešno stopamo le, če se je v nas prižgala resnična ljubezen naše prave biti. Notranja pot je tako hkrati pot domov, k večni ljubezni.

Kako se začne Notranja pot?

Notranja pot se začne z Potovanjem v samega sebe, delavnico, ki v skrajšani obliki zajema dva srečanja: sob 21.3. in sob 11.4. od 9 do 15 ali 16 ure, . Šolanje poteka v obliki predavanj, pogovora, vaj, vodene meditacije ter napotkov za delo doma.

Kratek tečaj je odskočna deska in usmeritev za nadaljnje delo na sebi. Notranja pot je tako rekoč življenjska šola in lahko traja leta, odvisno kako dosledno posameznik uresničuje spoznano. Odpiranje zavesti nas vodi v notranjo tišino, kjer slišimo sebe in živimo iz srca.

Šola odpiranja zavesti / Notranja pot – zbrano delo, univerzalno življenje