Ko se ozrem nazaj vidim, da me je zanimanje za telo, gibanje in občutenje spremljalo že od malega. Spomnim se novoletne zabave v 4. razredu osnovne šole. S sošolko Sašo naju je že takrat zanimal ples. Ona se je kmalu opogumila in začela trenirati v plesni šoli Kazina, ki je takrat veljala za najboljšo med vsemi. Z navdušenjem sem jo poslušala in si skrivaj želela plesati tudi sama, a tega poguma nisem imela vse do 6. razreda, ko sem prvič začela odkrivati telo skozi gibanje. Pot mi je prekrižala prometna nesreča in kompliciran zlom roke, ki je zahteval dveletno rehabilitacijo. Nekje v ozadju pa so mi odzvanjale besede sošolca iz 4. razreda na tisti novoletni zabavi. S Sašo sva verjetno izstopali, saj sva v gibanju res uživali in ‘mahali’ vse naokoli. Celo učiteljica naju je pohvalila. Sošolec pa je bil morda ljubosumen, ali pa sem se mu zdela čudna in mi je rekel, da ne znam plesati.
V 2. letniku srednje šole sem kočno le začela zares. Najprej z jazz baletom, nato z plesnimi modern tehnikami in klasičnim baletom. Preizkusila sem se tudi v hip hopu, jogi in istočasno trenirala tudi borilne veščine Tae-kwon-do, po tem pa sem se odločila za sodobni plesni izraz. Ta je takrat postal moj način življenja.
Gibanje me je naučilo zelo veliko o telesu, o njegovih prednostih, njegovih ovirah, o poškodbah, predvsem pa o zavedanju same sebe, kar je pomenilo velik doprinos mojemu vsakdanu na vseh področjih. Naučilo me je razumeti sebe, svoje telo, svoje odzivanje in svoje zmožnosti ter omejitve. Vse to me je vodilo k še večjemu zanimanju človekovega ustroja in to sem povezala z dotikom, z masažami. Pri delu terapevtske maserke sem spoznala kakšne težave imajo drugi, kaj jim pomaga, v čem smo si ljudje podobni in v čem se najbolj razlikujemo.
Že dolgo tega sem si obljubila, da ‘ko bom nehala plesati, bom učila jogo’. Kot študentka sem razmišljala, kako bi lahko kaj zaslužila. Nekega dne sem šla špegat skozi okno, ko je šla mami na telovadbo. Zanimalo me je kaj počnejo. Ugotovila sem, da bi to pa lahko počela tudi jaz, da zmorem celo več kot vaditeljica, za katero se mi je zdelo, da človeškega telesa ni najbolje poznala. In tako se je začelo. Natisnila sem letake in najela dvorano.
Presenečena sem opazila, da mi to leži, da so vadbeniki zadovoljni, da radi pridejo na mojo uro, in da se tudi jaz ob tem počutim dobro. Ves čas pa sem se zavedala, da se moram vzporedno tudi sama izobraževati. Kot skupek vsega sem sčasoma združila vaje joge, plesa in fizioterapije ter oblikovala telovadbo za zdravo hrbtenico.
Začela sem v Škofji Loki, naslednje leto dodala še vaje v Kranju, eno leto sem učila v Medvodah in nekaj časa v domačem kraju.
V 25-ih letih prakse se mi je na vadbi enkrat tedensko pridružilo že več kot 850 navdušencev in nekateri mi sledijo že od samega začetka. Za mnoge je bil to tudi eden od korakov k samozavedanju. Ko se naučiš čutiti sebe in slišati svoje telo, lahko hitreje ugotoviš kdaj se v telesu počutiš dobro in kdaj nekaj ni v redu. Kot smiselno nadgradnjo zavedanja same sebe pa sem začutila, da vam predam, kako sami v svoje življenje vnesete več svetlobe, miru, zdravja in harmonije. Tako sem pred leti začela oblikovati razne delavnice in meditacije za osebni napredek in razvoj.
.
Termine vadb si lahko pogledaš tukaj:
.
